Gore, ki jih ženske osvajajo po svoje

Na makadamski vzpon v Julijskih Alpah se lahko odpravita dve kolesarki in imata popolnoma različen dan. Prva prvič vozi po gozdni poti s koreninami, zato se pred vsakim ovinkom ustavi in premisli, katero prestavo bo potrebovala. Druga je v sedlu že desetletje, vzpon odpelje v enakomernem ritmu in na vrhu pije vodo, še preden se ji pulz umiri. Pot je ista, vožnja ni.

Razlike izvirajo iz izkušenj, kondicije, telesne višine in pričakovanj. Ena želi mirno priti do planinske koče, druga išče tehničen spust z naravnimi ovirami. Obe sta dobrodošli na isti poti, le da jima ustrezajo različne odločitve, od izbire trase do načina, kako sedita na kolesu.

Ista pot, drugačen tempo

Začetnice pogosto naredijo napako, ki jo je naredil skoraj vsak, ki je kdaj začel: prvo polovico vzpona odpeljejo prehitro. Ko se pot zaostri, zmanjka moči, prestave pa so že na najlažji stopnji. Izkušena kolesarka vzpon razdeli drugače. Začne lažje, kot bi zmogla, ohranja tempo, pri katerem se še lahko pogovarja, in tehnične odseke prebere vnaprej, zato ji sredi korenin ni treba zavirati.

Tempo na gorski poti ne pomeni samo hitrosti. Več pove čas, ki ga kolesarka potrebuje za premislek pred oviro, in ta se od človeka do človeka precej razlikuje. Eni potrebujejo premor na vsakem razglednem robu, drugi ob vsakem križišču. Dogovor o zbirnih točkah in uri vrnitve olajša skupno vožnjo tudi takrat, ko so razlike v kondiciji velike. Pomoč motorja razlike v vzponih še dodatno izravna, zato so električna kolesa za mešane skupine zanimiva izbira.

 

Photo: Grašca

Izbira trase

Trasa naj se izbira po podatkih, ne po imenu vrha. Dolžina, skupni vzpon in podlaga povedo več kot fotografija z razglednice. Označene kolesarske poti in kolesarski parki pogosto uporabljajo barvno lestvico težavnosti od zelene do črne: zelena pomeni širšo utrjeno podlago brez večjih ovir, rdeča in črna pa že zahtevata tehnično znanje. Ocene so subjektivne in se med območji razlikujejo, zato je smiselno prebrati opis poti in preveriti razmere. Dež iz lahke makadamske ceste hitro naredi drseče blato. Tudi vreme v gorah je dejavnik: temperature na vrhu so lahko občutno nižje kot v dolini, zato se pred turo izplača pogledati napoved za višino, ne le za izhodišče.

Za začetek se običajno izplača izbirati ture, ki trajajo uro ali dve, in jih postopoma podaljševati. Vsaka sprememba, bodisi daljša pot bodisi večja višinska razlika, naj pride posamično, ne obe naenkrat. Pri spustih je pomembno, da je pred vsakim ovinkom dovolj prostora za zaviranje.

Tehnika pred močjo

Osnova je drža. Na spustu sta pedali vodoravni, teža je v petah, komolci so rahlo pokrčeni, pogled pa seže daleč pred sprednje kolo. Zavira se z enim prstom na ročici, pred ovinkom in ne sredi njega, saj blokirano kolo na mokrih koreninah odnese po poti, ki je kolesarka ni izbrala. Pri vzponih se teža premakne naprej, trup nagne proti krmilu, vrtenje pedal pa mora biti enakomerno, ne sunkovito. Na strmih odsekih se sprednje kolo rado dvigne, če je teža preveč zadaj, zato se kolesarka usede na sprednji del sedla.

Lažji kolesarji morajo pritisk v pnevmatikah in nastavitve vzmetenja prilagoditi svoji teži, sicer vzmetenje ne deluje, kot bi moralo. To je ena prvih stvari, ki jih novinke spregledajo. Za električna kolesa velja enako: motor pomaga na vzponu, na spustu pa o varnosti odločata zaviranje in drža.

 

Photo: Grašca

Okvir, ki ustreza telesu

Ko je govor o prilagoditvah za ženske, je treba ločiti marketing od konstrukcije. Med ponudbo več proizvajalcev soženska gorska kolesa, ki se običajno od drugih razlikujejo po krajšem zgornjem cevnem delu okvirja in manjšem dosegu, nižjem prehodu čez okvir, ožjem krmilu in krajšem nosilcu krmila. Pogosto imajo tudi manjše ročaje, pri nekaterih modelih pa je vzmetenje tovarniško nastavljeno za nižjo težo kolesarke.

Pravila, da bi morala vsaka kolesarka izbrati ženski model, ni. Odločajo telesne mere: dolžina trupa, rok in nog ter razmerje med njimi. Nekatere bolje sedijo na manjših okvirjih iz splošne ponudbe, nekateri nižji moški pa na ženskih. Preizkusna vožnja, na kateri se preveri, ali je položaj udoben in ali je do ročic zavor mogoče seči brez napora, pove več kot sama tabela velikosti.

Pri začetnicah so ženska gorska kolesa s hardtail zasnovo pogosta izbira. Hardtail ima vzmetenje samo spredaj, zato je lažji, cenejši za vzdrževanje in jasneje prenaša, kaj se dogaja pod kolesi. Pri tehničnih spustih je polno vzmeteno kolo odpustljivejše, a težje in zahtevnejše za servis.

Kolesa glede na teren

Kolesa se razlikujejo predvsem po hodu vzmetenja. Tekmovalni XC modeli imajo približno 100 do 120 milimetrov hoda, trail kolesa med 120 in 150, enduro modeli še več. Večji hod pomeni mirnejšo vožnjo po grobi podlagi, a tudi več teže in počasnejši vzpon.

Za večino rekreativnih voženj po gozdnih cestah in lažjih stezah zadošča kolo z manjšim hodom, tiste, ki jih privlačijo strmi spusti, pa prednosti daljšega hoda hitro prepričajo. Pri manjših velikostih okvirja se pogosto pojavljajo kolesa s 27,5 palca, pri večjih pa s 29 palci, vendar je odločitev odvisna od posameznega modela.

 

Photo: Grašca

Oprema za dolge ure

Čelada mora biti atestirana in nastavljena tako, da se ne premika, ko kolesarka skloni glavo. Rokavice s prekritimi prsti ublažijo padce in vibracije na dolgih spustih. Hlače z vložkom naj bodo ženskega kroja, da se šivi ne zažirajo v kožo. Začetnicam običajno ustrezajo ploščata pedala, ki omogočajo, da nogo hitro spustijo na tla, kasneje pa lahko preidejo na pedala z zapenjanjem.

Sedlo je pogosto najbolj spregledan del nakupa. Ženska gorska kolesa so običajno opremljena s sedlom, ki je zadaj širše, a udobje je odvisno od razmika med sedalnima kostema, ki ga v kolesarskih trgovinah izmerijo v nekaj minutah. V nahrbtnik za daljše ture sodijo rezervna zračnica ali zaplata, tlačilka, multiorodje, voda in dodatna plast oblačil, ker se vreme v gorah hitro spremeni.

Pomoč motorja

Električna kolesa so v Evropi zasnovana tako, da motor pomaga le do hitrosti 25 km/h, z nazivno močjo do 250 W, nad tem pa pogonska pomoč preneha. V praksi to pomeni, da kolesarka z manj kondicije obišče ista območja kot izkušena in da skupina z različnim tempom ostane skupaj.

Takšna kolesa so običajno občutno težja od klasičnih, zato manevriranje po ozkih stezah in prenašanje čez ovire zahtevata več moči v rokah in trupu. Doseg baterije je odvisen od terena, teže kolesarke, izbrane stopnje pomoči in temperature, zato je pred dolgo turo treba načrtovati rezervo. Pravila o vožnji po gorskih poteh se razlikujejo po območjih, zato je treba preveriti, kje je kolesarjenje dovoljeno, in na ozkih odsekih dati prednost pešcem.

 

Photo: Grašca

Skupaj v hribe

Skupina z različnimi izkušnjami najbolje deluje, kadar vodja prilagodi tempo najpočasnejšemu v skupini. Pred odhodom je koristno povedati, kje so težji odseki, in dogovoriti znake za ustavljanje. Kdor na tehničnem delu ne čuti zaupanja, lahko kolo prenese ali porine peš, kar je običajna odločitev tudi pri izkušenih kolesarjih. Pri načrtovanju je smiselno vzeti pol ure rezerve pred mrakom in sporočiti komu, kam in kdaj se skupina odpravlja.

Komentarji
Morda vas bo zanimalo