2

Vikend je minil kot za šalo in kot bi mignil, je bil tu že nedeljski večer. Vsako nedeljo zvečer si pripravim okviren plan dela za prihajajoči teden. Najprej uskladim svoj urnik tako, da bom med sestanki, na katere moram iti, našel še kaj časa za malico in potem pripravim gradivo za tedenski sestanek, ki ga imamo ob ponedeljkih. Treba je narediti razpored prihajajočih dogodkov v naslednjem tednu, z vsakim vodjem oddelka se je treba pogovoriti o načrtih in tudi o preteklem delu. Vse to si največkrat pripravim nekje med 22. in 23. uro.

Delam v novoustanovljenem podjetju, kjer se ukvarjamo s posredovanjem zaposlitvenega kadra. Podjetje kar hitro raste. V 4 letih delovanja smo skupno ustvarili nekaj manj kot 1 milijon evrov dobička. Podjetje je zelo hitro zrastlo iz malega, začetniškega v nekaj malce večjega, v sistem, v katerem nimam več vsega pod nadzorom, kot sem imel včasih v začetkih delovanja. Malce me živcira, da nimam kontrole nad vsem, kar se s podjetjem dogaja, a moram priznati, da imam sodelavce, ki jim zaupam. Vseeno pa vsi dobro vedo, da v tem podjetju ni šale.

Odgovornost zaposlenih je velika, zato se od vsakega posameznika tudi pričakuje temu primeren odnos do dela. Veliko zaposlenih je mladih, starih med 20 in 35 let. Ravnokar je sodelavka iz oddelka marketinga odšla na porodniški dopust, zato jo je treba nadomestiti za čas, ko bo odsotna. Na mail sem dobil 72 prošenj za zaposlitev, vse sem pregledal in izbral 10 najprimernejših. Odločitev je bila seveda zelo težka, a treba jo je sprejeti. Vedel sem, da me čaka peklenski ponedeljek v službi. Kot po tekočem traku se bodo v moji pisarni izmenjevali ljudje, ki so vsi prišli z istim namenom. Že sedaj se počutim kot zdravnik, ki ima naročene paciente na uro, le s to razliko, da se moram jaz predhodno narejenega urnika držati do minute natančno.

V ponedeljek sem se zbudil ob 7. uri. Vsako jutro grem najprej na stranišče, si umijem zobe, skuham kavo in pojem rogljiček ali pa nekaj sladkega, kar sem prejšnji dan kupil v pekarni pod blokom. Rogljiček mora biti z marelično marmelado, drugi mi niso všeč. Zbudil sem se v prelepo jutro, obsijano s soncem … Ja, seveda … Ko bi le bilo tako. Spet je megla, za povrh vsega pa se mi še zelo mudi, saj morem biti danes v pisarni že malce pred 8. uro. Točno ob 8:00 že pride prva kandidatka na razgovor za službo. Po zajtrku si oblečem dolge črne hlače, odprem omaro in pogledam skrajno levo, kjer imam vedno pospravljene srajce. Ali naj oblečem dolgi ali kratki rokav, se vprašam. Glede na za poletje razmeroma hladno in megleno jutro se odločim za srajco z dolgimi rokavi. Najprej mi v oči pade svetlo modra, oprijeta srajca, ki sem jo kupil v nakupovalnem centru, ki se je na novo odprl v Ljubljani pred kakšnim mesecem. Zloščim si črne čevlje in se odpravim v garažo, do avta, ki je parkiran v 3. kletni etaži.

Med vožnjo v službo nikoli ne poslušam radia. Ko ni gneče na cesti, sem v 12 minutah v službi in tako je bilo tudi to ponedeljkovo jutro. Ura je bila 7:56, ko sem že sedel v pisarni, pripravljen na razgovor. 7:57, 7:58, 7:59… »Dobro, saj ima še eno minuto,« sem si rekel. Ob 8:01 sem poklical svojo tajnico, ki je v pritličju črne steklene stolpnice sprejemala stranke in ostale goste.

»Dobro jutro, Kristina,« sem jo najprej lepo pozdravil. Kristina je ženska, ki si vedno od vsakogar zasluži prijazen nasmeh in lepe besede. Nikoli je še nisem videl na delu slabe volje, kar je izjemno pohvalno in v današnjih časih že skoraj redkost.

»Ob 8. uri sem dogovorjen z gospodično Najo Kranjc. Ali je mogoče že prišla,« vprašam Kristino.

»Dobro jutro, Jaka,« mi je prijazno odgovorila in nadaljevala, »ne, žal še ni bilo nikogar.«

Pogledam na uro, še vedno 8:01, a se sekundni kazalec že približuje devetki, kar pomeni, da zamuja že minuto in skoraj 45 sekund.

»Kristina, ali bi vi zamudili na razgovor za službo,« jo vprašam.

»Nikakor, Jaka. Jaz bi bila tam vsaj 5 minut pred dogovorjeno uro.«

»Res sem zadovoljen, da ste vi moja tajnica, Kristina. Sporočite mi, ko bo gospodična prišla, prosim.«

Ura je bila 8:07, ko mi je v pisarni zazvonil telefon. »Pozdravljeni, Jaka. Naja Kranjc je spodaj.«

Pogledal sem na uro. Sekundni kazalec je bil na številki dve. »Dobro, naj ji bo, 7 minut zamuja,« sem sam sebi čisto potihoma dejal. Če bi bil sekundni kazalec čez polovico, bi lahko kar prišteli še dodatno minuto, saj ji v manj kot 30 sekundah nikakor ne bi uspelo priti iz pritličja do moje pisarne, ki je v 5. nadstropju.

»Slišala sem vas,« se je v telefon s hihitavim glasom prijazno nasmehnila.

»Sem jo že poslala k vam,« je zaključila Kristina in odložila slušalko.