V današnji družbi velja, da mora biti človek nenehno popoln. V službi mora vestno opravljati svoje delo, ki se seveda ne konča po osmih urah. Ves čas mora ostajati v stalni pripravljenosti, da ne bi zamudil kakšne pomembne priložnosti. Potem pride domov, kjer ga čakajo gospodinjska opravila in obveznosti z otroki. Zvečer pa nujno prebere kakšno knjigo o osebnostni rasti in zdravi prehrani, ker mora biti na tekočem. Da o popolni zunanji podobi sploh ne izgubljamo besed. Za družabno življenje velja enako. Vedno popolni, vedno na voljo in dosegljivi. Stalno nas obkrožajo mobiteli in druge naprave preko katerih komuniciramo. Ljudje praktično nikoli več nismo popolnoma sami s sabo. V zadnjem času se je pokazal negativni učinek takega načina življenja, ki se lahko izrazi tudi skozi depresijo.

Depresija, v nasprotju z laičnim mnenjem, ni nekaj, na kar bi človek lahko imel neposreden vpliv. Vsakdo se je že kdaj znašel na točki v življenju, ko ni vedel kam naprej. Občutki žalosti, nemoči in jeze so sestavni del naših življenj, vendar se takšna občasna občutja bistveno razlikujejo od klinične depresije. V čem? Depresija traja dlje časa. Ne gre le za neko krajše težavno obdobje, ki je posledica neprijetnega dogodka, ampak postane človekov način življenja. Človek izgubi zanimanje tudi za tiste stvari, ki so mu sicer povzročale užitek, naenkrat se neha družiti z ljudmi, zapre se v svoj svet. Strokovnjaki pravijo, da depresija pravzaprav ni odvisna od zunanjih dogodkov. Gre za to, kako si človek konstruira pogled na svoj svet, na kakšen način ga opazuje in presoja njegovo vrednost.

Žalost, občutek nemoči in tesnobe, pomanjkanje energije, povečanje ali pomanjkanje apetita, težave s koncentracijo. Vse te simptome opisujejo ljudje, ki se borijo z depresijo. Že preproste vsakdanje dejavnosti, kot je jutranje vstajanje in oblačenje, lahko pomenijo nepredstavljiv napor. Poleg tega je značilna izguba veselja do dejavnosti, ki so osebi prej dajale občutek zadovoljstva. Lahko se pojavljajo motnje spanja v različnih oblikah, od nespečnosti do hude utrujenosti. Pojavljajo se tudi simptomi na fizični ravni, kot so glavoboli, tiščanje v prsih, slabost, bruhanje. Vsi ti občutki, lahko kasneje vodijo celo do samomorilnih misli. Oseba bo najverjetneje poskušala prikriti svoje psihične težave, kar le še poglablja stanje osamljenosti in odtujenosti.

Prvi korak do pomoči je priznanje, sebi in drugim. Pogovor, pa naj bo s psihoterapevtom ali katerim drugim strokovnjakom ali z bližnjo osebo, daje občutek podpore, kar je bistveno. Posameznik, ki se zdravi, išče občutek, da ni sam in da mu nekdo stoji ob strani, pravijo strokovnjaki s področja klinične psihologije. Potrebni so majhni koraki. Predvsem je bistvena volja posameznika do ozdravitve in želja, da se stanje izboljša. Samopomilovanje in predstavljanje sebe kot žrtve, sta pogosta krivca za neuspeh pri zdravljenju depresije. Namesto poglabljanja negativnih občutkov, se mora oseba osredotočiti na pozitivne plati svojega življenja. Začne se pri majhnih ciljih, ki so se na prvi pogled zdijo povsem enostavni. Pri osebah s hudo obliko depresije je velik uspeh že to, da se zjutraj oblečejo, uredijo in odidejo na delo. Postopoma pa prehajajo na zahtevnejše cilje. Ob diagnozi, ki jo postavi psihiater ali klinični psiholog, pa lahko le-ta predpiše še antidepresive in druga zdravila. Vendar je bistveno, da se ne umikamo od ljudi, kajti nobeno zdravilo ne pomaga človeku proti osamljenosti!

L. M.