3

8:08 je potrkala na vrata moje pisarne. »Naprej,« sem dejal in vrata je odprla okoli 180 centimetrov visoka rjavolaska z dolgimi kodri, ki so ji zakrivali obraz do te mere, da ga niti nisem mogel takoj oceniti. Oči so mi poskočile iz kodrov na njene dolge noge, na katerih je nosila rdeče čevlje s petko, visoke okoli 10 centimetrov. Oblečene je imela oprijete hlače iz jeansa, ki so ji pristajale tako lepo, da nisem mogel odmakniti pogleda.

»Dobro jutro,« je rekla. Njen glas je bil malce prestrašen, a vseeno lep. Tak, da me je kar pobožal po ušesih. Kot da bi poslušal petje ptic na sončno poletno jutro in iz terase gledal morske valove, kako šumijo. »Če bi me ona vsako jutro pozdravila s tem glasom, še kave ne bi potreboval,« sem si mislil.

»Kar naprej, izvoli, usedi se,« sem dejal in jo z očmi kar požiral od njenega najvišje postavljenega lasu na vrhu njenega čopa pa do zadnjega milimetra konice njenih elegantnih čevljev. Vmes pa je bil prelep obraz s sinje modrimi očmi, na vratu ji je visela srebrna ogrlica, ki se je spuščala po rahlo svetleči se koži skoraj čisto do njenih prsi. Oprijeta srajca s svetlo modrimi in belimi vzdolžnimi črtami je bila tako usklajena z njenimi očmi, da se mi je zdelo, kot da jo gledam že celo večnost, čeprav je minilo zgolj nekaj sekund, odkar je Naja stopila v pisarno.