1

»Kako?«

»Da bi sedela na tebi.«

»Ti paše?«

»Božansko, dragi! Moji prsti so že v hlačah od pižame, zdaj bom pa še vzela tisti roza vibrator, ki si mi ga kupil za 21. rojstni dan in naredila točno to, kar si mi rekel. Glej me, prosim, glej me…«

»Snemaj se, pošlji mi video. O, draga, ko bi vedela … «

»Pojdi z roko počasi pod pižamo. Ne hiti, časa imava več kot dovolj. Še počasneje. Čutim, kako si želiš čimprej z roko spolzeti v hlače do penisa, a ti ne dovolim! Ne še!«

Z roko sem segel pod pižamo. Vzburila me je kot še nikoli. Želel sem se dotakniti svojega penisa, ga čimprej prijeti trdno v roke in si v mislih predstavljati njo. Ampak ne! »Brzdaj se,« sem si rekel. Vedel sem, da bo užitek veliko večji, če poslušam njene odločne besede in se prepustim njeni neskončni, globoki in nepredvidljivi domišljiji. Komaj sem čakal naslednje sporočilo.

»Zapri oči,« je napisala. Ubogal sem jo, zaprl sem oči in … »predstavljaj si, da ležim zraven tebe in se te nežno dotikam. Moje blazinice na prstih leve roke počasi polzijo po tvojih možatih prsih. Pred nekaj minutami si se važil pred mano s svojimi izklesanimi mišicami, zdaj pa si takooo nebogljen.«

»Ali se ga lahko že dotaknem,« skorajda zakričim v telefon, čeprav vem, da me ne sliši. Tresem se, moje roke kar same polzelijo po opisani poti njenih prstnih blazinic. Čutim, kako se me dotika. Tako sva oddaljena, a še kako zelo skupaj.

»Ne dotikaj se, roke stran. Resno mislim!« Močna, odločna, brezkompromisna … Drhtel sem kot šiba na vodi, želel sem si njenega dotika, želel sem začutiti njeno sapo, ki se skupaj s tihim, pritajenim zvokom stokanja sprehaja po mojem vratu in se približuje ustnicam. Tako je odločna, a hkrati tako zelo nežna.

»Kaj bi delala, če bi bila tukaj,« jo vprašam, medtem ko fantaziram o njenem telesu, ki sem ga nazadnje videl pred 6 dnevi, 4 urami in … nekaj minutami. Pred nekaj trenutki sem še točno vedel, kdaj sva bila nazadnje skupaj, a me premaguje užitek. Ne morem razmišljati več o tem, niti nočem. Živim trenutek in ne želim se oddaljiti. Hrepenim po njenem strastnem poljubu, hrepenim po njeni gladki, svilnato mehki koži. Kdaj mi bo dovolila, da se dotaknem? Kakšen bo naslednji korak? Kaj bom moral narediti? Popolnoma sem se prepustil njeni fantaziji.

»Ahhhhhh aaaa mmm  jaaaaa ne zdržim več,« so bile njene zadnje besede, preden je izginila iz pogovora.

V 7. nadstropju bloka na Linhartovi v Ljubljani sem slišal petje ptic in šelestenje jesenskega listja. No, vsaj slišalo se je tako, kot da bi bila jesen. Bil je 15. avgust, moralo bi biti poletje, a že kar nekaj časa o njem ni bilo ne duha ne sluha. Ves prepoten sem se odpravil na balkon, da bi zadihal svež zrak. Pogledal sem na termometer, ki sem ga pred tremi meseci dobil za 25. rojstni dan od sodelavcev. Vhod na balkon je bil iz jedilnice, od koder se je raztezal veličasten pogled na nič drugega kot Linhartovo ulico, polno avtomobilov, smoga in onesnaženega zraka. »Od tu moram čimprej ven,« sem si zamrmral.  Vedno sem si želel živeti v hiši, stran od mestnega vrveža in vsakodnevne jutranje megle, ki je zakrivala še tako trdožive sončne žarke, ki pa se nikakor niso mogli dokopati do tal. Veliko lepši je bil pogled iz jedilnice na balkon. Že ob zelo hitrem preletu s pogledom si lahko opazil napis na termometru »Carpe Diem«. Bila je sobota, zato nisem rabil iti v službo. Delal sem od ponedeljka do petka, vikende in praznike sem imel proste. Ponavadi sva se ob sobotah skupaj odpravila na kakšen izlet, a ne tokrat. Tokrat je bila drugačna sobota.