Christopher Alexander je zapisal: »Obstaja brezčasni način gradnje. Star je tisočletja in je danes tak, kot je bil vedno«. S temi besedami je Christopher poenostavljeno predstavil način gradnje, ki mu danes pravimo eko-gradnja. V tej obliki arhitekture, ki je zadnja leta vse bolj razširjena, se združujejo tako zdravje in ekologija, kot tudi poseben duh, ki zagotavlja duševni mir in seveda uglašenost z okoljem.

 
Ekologija nas uči, da so vsa živa bitja, torej tudi človek, del okolja. Da bi bilo vzpostavljeno ekološko ravnovesje v naravi je potrebno sodelovanje vseh vrst znotraj nekega ekosistema. Včasih je bil tudi človek del ravnovesja – hiše so bile zgrajena iz okolju prijaznih materialov, saj jih je v naravi tudi dobil (t.j. iz blata, kamenja, slame …). Osnova pri gradnji eko-hiše so torej ekološki materiali – materiali, ki so prijazni okolju. Glavne lastnosti takih materialov so obnovljivost (to pomeni, da pri gradnji izberete material, ki ga je v izobilju, njegova proizvodnja pa ne sme imeti prevelikega vpliva na okolje), neonesnaževalnost (material ne oddaja škodljivih hlapov, delcev ali toksinov – niti pri izdelavi, niti pri uporabi), energetska učinkovitost (za proizvodnjo, transport in uporabo materiala se porabi malo energije, ta naj bi bila pridobljena iz lokalnih virov; poleg tega mora biti material varčen z energijo ter imeti dobre izolacijske lastnosti), trajnost (dolga življenjska doba materiala – lahek za vzdrževanje in popravljanje), pravičnost (proizvedeni na socialno pravičen način) ter nazadnje še, material ima malo odpadnih snovi in je takšen, da ga lahko ponovno uporabimo oziroma recikliramo.
 

 
V skupino ekoloških materialov sodijo: glina, apno, kreda, kamen ter les. Vse te materiale najdemo v naravi, prav tako lahko vse te materiale ponovno uporabimo ali recikliramo, pri tem okolja ne onesnažujemo oziroma ga onesnažujemo le malo. Vsi ti materiali se, ko jih ne uporabljamo več, razgradijo v naravnih ciklusih kroženja snovi. Poleg teh, bolj »tradicionalnih« materialov, sta široko uporabna gradbena materiala tudi celuloza in rajon, ki sta narejena iz rastlinskih vlaken.

 
Kamen je bil skozi vso zgodovino priljubljen material za gradnjo, saj je bil prisoten skoraj povsod v lokalnem okolju. Majhne kamne in prodnike pobirajo na površini, velike bloke pa kopljejo v kamnolomih. Kamnite hiše so vedno dajale občutek trdnosti in varnosti, z ekološkega vidika pa glavni problem predstavlja predvsem velika energijska potrošnja, ki je potrebna za obdelavo in transport kamna. Pri sami uporabi kamna veliko oviro za potrošnika predstavlja tudi njegova cena, prav tako kamen, ki ni iz lokalnega okolja, običajno ob vremenskih pogojih v novem okolju spremembe težko prenaša. Karbonatne kamnine (npr. apnenec) izredno hitro uniči tudi kisel dež. Le malo ljudi ima to srečo, da lahko gradi povsem novo hišo iz kamna, jih pa mnogo živi v starih. Kamen se danes najpogosteje uporablja za obnove in popravila, pri tem pa je v ekološkem smislu ključen poudarek na uporabi že rabljenega in ujemanju z originalnim stilom. Bodite pozorni, da izbirate lokalni kamen – ta bo dal občutek lokalnega okolja in bo bolj vzdržljiv.
 

 
Les velja za enega najbolj zdravih gradbenih materialov. Na Zemlji imajo lesnate rastline pomembno vlogo, saj regulirajo ozračje planeta – vplivajo na nivo kisika, stabilizirajo vlažnost, filitirajo in čistijo zrak, imajo pa tudi pomembno estetsko in duhovno vlogo. Največji grožnji za gozdove predstavljata prekomerna sečnja in kisel dež. Les v osnovi delimo na mehek in trd les. Sam izraz ne določa relativne trdnosti lesa – mehek les dajejo iglavci, trdega pa pretežno drevje z velikimi listi. Glede na svojo težo je les močnejši od katerega koli drugega gradbenega materiala z izjemo bambusa. Najstarejši način uporabe lesa predstavlja uporaba nežaganih drogov. Ker so ti drogovi relativno poceni, so se uporabljali sveži za ostrešja iz lesa in zemlje. Pri tem ni bilo stroškov in odpadkov povezanih z žaganjem, novo zrastle veje pa so lahko sekali vsako leto. V industrijskih državah danes na svoji veljavi ponovno pridobivajo brunarice. Pri sodobni gradnji se najpogosteje uporablja žagan les. Ena od glavnih prednosti, ki jih ima les pred opeko in kamni, je ta, da je lahko leseni skelet pripravljen vnaprej, tako da je hiša zelo hitro pripravljena in je mogoče takoj začeti dela v notranjosti.
 

 
Les je živ material – diha, ima nešteto barv, vonjev, struktur in tekstur. Ohrani se lahko cela stoletja, povezuje nas s tradicijo in naravo ter z leti postaja vse lepši. Če kupujete na novo požagan les in pohištvo, poskušajte natančno določiti za kakšno vrsto lesa gre – izognite se vsem ogroženim vrstam trdega tropskega lesa in namesto tega kupite lokalni trdi ali mehek les. Mehek les obvezno zaščitite z naravnimi barvami in premazi, ki »dihajo«. V splošnem velja, da mehek les uporabljajte za obloge v hiši – primeren je za vse površine, razen za dele, kjer bi se lahko hitro obrabil in na mestih, kjer je večja vlaga. Za ta mesta raje izberite trd les, pri tem bodite pozorni na ljudi z alergijami – pogosto se morajo alergiki odreči borovemu lesu (težavo pri alergijah sicer včasih rešijo tudi premazi).
 

 
Različni lesni proizvodi so ustrezen način preudarne izrabe obstoječih virov. Mednje sodijo pluta, linolej, guma, papir in sestavljene plošče. Pluta je naraven, zdrav material, ki je dober toplotni izolator in zaščitnik pred hrupom. Ker je odporna proti gnitju in plesnim, večinoma ne potrebuje premazov, razen, kadar jo uporabite za talne obloge. Linolej je narejen iz plute v prahu, lanenega olja, lesne smole in lesne moke, pomešane s kredo – vse snovi stisnejo na podlago iz jute ali raševine. Je močan in prožen, na voljo v svitkih ali ploščicah, pomembno je le, da linolej položimo na dobro posušena tla, saj sicer podloga iz blaga zgnije. Gumo pridobivajo iz belega mlečka, ki ga izloča gumijevec. Je močna in nepremočljiva – dokler je ni izpodrinila plastika, so z njo prekrivali tla v kopalnici.

 
Steklo je sestavljeno iz kremenčevega peska, natrijevega oksida in kalcijevega oksida z mineralnimi oksidi, barvil in odpadnega stekla. Vse skupaj topijo pri 1500°C, oblikujejo in ohladijo, da bi preprečili kristalizacijo in pokanje. Steklo je izdelano iz naravnih virov, je zdravo in ne onesnažuje. Je slab izolator pred toploto in hrupom – razen če je zasteklitev dvojna ali trojna. Glavno pomanjkljivost stekla predstavlja ogromna količina porabljene energije, ki je potrebna za njegovo proizvodnjo in obdelavo, se pa lahko steklo ponovno uporabi oziroma reciklira, zato je nepogrešljiv tudi pri zeleni gradnji.

M. S.

Literatura:

Pearson D. 1994. EKO-HIŠA: Vse o gradnji ali prenovi zdravega in ekološko neoporečnega doma. DZS, Ljubljana