Novice so naše okno v svet. Na žalost se izkaže, da je to okno pogosto le stena, na katero pleskajo vplivni politiki in druge javne osebe. »Fake news« oziroma lažne novice je besedna zveza, ki jo že dlje časa slišimo v tujini, v zadnjih letih pa si je v pospešenem tempu utrla pot tudi v naš besednjak. V današnjem medijskem okolju se srečujemo s fenomeni, ki nam nikakor ne morejo biti v ponos, a so zaradi učinkovitosti zelo priljubljeno orodje – lažne novice so ena izmed takih. Na žalost pa to počasi trga medije in našo družbo narazen. Ljudje postajajo bolj slepi za razumsko argumentacijo in bolj verjamejo argumentu moči.

»Ker je to rekel ta in ta, bo že držalo.« V povezavi z večjo globalno povezanostjo in informacijsko družbo, ki le pospešuje hitrost izmenjave informacij in olajšuje hitro in enostavno objavljanje novic, lahko to pomeni smrt resnemu novinarstvu in zanesljivim avtorjem. Vsakdo lahko hitro nekaj objavi na družbena omrežja ali na svoje spletno mesto in mu tega ni treba podpirati z dejstvi. Če ima za sabo zveste sledilce, ki to razširijo, je ta informacija podprta z močjo avtorja in množico, ki stoji za njim. Čeprav se pogosto zgodi, da so ti sledilci prav tako lažni.

V poplavi lažnih novic še sebi ne moremo zaupati

V grobem lahko lažne novice razdelimo na več različnih tipov, lahko gre za popolnoma izmišljeno vsebino, ponavadi pa gre za pristransko pisanje in/ali izkrivljanje novic, kjer avtor namenoma olepša določene dele ali pa vzame informacije iz konteksta in jih postavi v okvir, ki mu bolj služi. Lažna novica se lahko pojavi zaradi nepozornosti avtorja, ki želi novico čim hitreje objaviti, bolj problematična pa je lažna novica, ki je bila objavljane z namenom razširjanja določene ideologije in namerno izkrivlja dejstva.

Pogosto gre za senzacionalistično pisanje, ki iz nepomembnih dogodkov naredi novice z namenom šokiranja občinstva in boljšo prodajo, dandanes pa tudi za več klikov na spletu (t.i. clikbait, vaba za klike). Tu lahko hitro ugotovimo, da pojava lažnih novic ne moremo pripisati le internetu, saj je to v bistvu osnova celotnega rumenega tiska. Prav tako zgodovina priča, da so lažne novice vedno obstajale v taki ali drugačni obliki. Na podobnem principu je delovala celotna nacistična propaganda. Ustvarjali so vsebine, ki so širili njihovo idelogijo, poveličevali Hitlerja in spodbujali antisemitizem s prikazovanjem judov kot manjvrednih, izprijenih in zlobnih. Leta 1897 so po New Yorku začele krožiti novice, da Mark Twain »umira v revščini«. To novico je hitro diskreditiral NY Journal, ki je poslal novinarja, da to preveri pri pisatelju in Twain mu je zagotovil, da je on dobrega zdravja in finančno preskrbljen. En bolj znanih primerov pa je radijska igra War of the Worlds (Vojna svetov), ki jo je pripravil Orson Welles. Začela se je kot prekinitev rednega radijskega programa zaradi izredne novice o invaziji nezemljanov.

Kljub temu, da je bil to igran radijski vložek, se ljudje tega niso zavedali, prevladali so instinkti in Welles ter sodelavci so nenamerno po celotnih ZDA poslali val histerije in skorajda začeli pravo vojno z neobstoječimi nezemljani. Iz Vojne svetov se lahko naučimo dve stvari: kako močni so mediji in kako enostavno lahko z lažnim poročanjem sprožimo dezinformacijo. Satira je dejansko del lažnih novic, vendar ni problematična, dokler je jasno izpostavljena kot satira. Prav tako lahko lažna novica izhaja tudi iz površnega novinarskega dela, recimo slabega preverjanja informacij, kot se je zgodilo v primeru Marka Twaina. Ti dve obliki nista tako problematični, če se razjasni, da gre za satiro oziroma se novinar in medij opravičita ter objavita pojasnila glede svoje napake. Ali še bolje, temeljito preverita novico in se napaki izogneta. Senzacionalistično pisanje v rumenih tabloidih o zvezdniki je vedno malce sporno, saj redko prispeva k boljši informiranosti bralcev in večinoma služi le boljši prodaji. Vendar smo jih vedno tolerirali in jih ne dajemo v isti koš kot lažne novice v sedanji obliki. Dokler ne širijo nestrpnosti ali napadajo zvezdnikov z neosnovanimi trditvami, se ključno razlikujejo od »pravih« lažnih novic. Ko se novice začnejo spreminjati iz tabloidnega pisanja v smer nacistične propagande, predvsem, ko vstopijo v izkrivljanje resnice za dosego političnih ciljev, je človeška družba v težavah.

In ravno to se je zgodilo, družbena omrežja in bliskovito širitev informacij so začeli izkoriščati politiki in svoje volilce preplavili z ogromno količino informacij, iz katere ne morejo več razločiti, kaj je res in kaj je laž, ker pa so novice tako hitre in pogoste, ni časa, da bi dejansko podvomili v to.

Pojav takih »modernih« lažnih novic se pripisuje aktualnemu ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, pravzaprav njegovi nasprotnici Hillary Clinton, Trump pa je frazo začel ponavljati v času svojega predsednikovanja. Clintonova je med predsedniško kampanjo leta 2016 izjavila, da njenim rezultatom močno škodi poplava lažne propagande in zlonamernih zlobnih novic. To se je izkazalo za resnično, BBC-jeva ekipa je raziskala »svet Trumpu naklonjenih Facebook skupin« in odkrila, da tam kroži ogromno popolnoma lažnih trditev. Še več, Craig Silverman, urednik portala Buzzfeed, je z ekipo odkril vsaj 140 medijskih spletnih strani, ki so pritegnile ogromno bralcev in širile lažne novice, namenjene podpornikom Trumpa. Vse popolnoma izmišljene novice so izvirale iz mesteca Veles v Makedoniji, kjer so ustvarjalci ugotovili, da lahko s takim tipom novic zaradi izjemnega zanimanja med kampanjo dobro zaslužijo. Poleg tega se prakse v zadnjem času pogosto poslužuje kar Trump sam, večkrat je izjavil ali objavil informacije, ki so se izkazale za lase privlečene ali pa kar izmišljene. Vendar je Trump frazo »fake news« uporabil kot nekakšen dvojni blef in s tem pred svojimi sledilci diskreditiral novice, ki so ga obtoževale ustvarjanja lažnih novic. Danes se ZDA vrtijo v krogu lažnih obtožb, nejasnih novic in besede posameznika. In na koncu je ljudem lažje verjeti narativi tistih, ki jim zaupajo in nikakor ne poslušajo argumentov, ki jim pravijo, da zaupajo napačnemu človeku.

Informiranost družbe je steber demokratične ureditve. Če volilec nima dostopa do novic, ki mu pomagajo pri odločitvi, se bo uprl, ko pa ima dostop do novic, ki je utrjujejo prepričanje v ideologijo politični opciji, ki ji že zaupa, je prepričan, da se odloča prav.

Lahko smo prepričani, da bo vsako sodelovanje medijev in politikov (ali drugih vplivnih javnih figur) prineslo določeno mero pristranskoti. Novicam, ki niso podkrepljene z dejstvi, ne moremo zaupati, dokler se ne prepričamo sami. Na žalost pa je prostora za resno novinarstvo vedno manj, saj je precej lažje spisati hitro novico, čeprav je morda lažna, saj na koncu prinese še več bralcev in še več denarja, kot bi prinesla kvalitetno preverjena in spisana zgodba.

G. K.