V svetu, kjer vlada ideal odprte, komunikativne osebe, ki je vedno pripravljena na akcijo, se je težko spopasti z dejstvom, da vsi ljudje pač nismo takšni. Se vam svet večino časa zdi preglasen? Vas ljudje z nenehno željo po interakciji izčrpavajo? Pogosto slišite očitke v smislu, da ne bodite tako zaprti in sramežljivi? Dobrodošli v svetu introvertiranih.

Govorimo o psihološki dimenziji osebnosti, ki jo je opisal nemški psiholog Eysenck. Znanstvena razlaga pravi, da imajo ekstravertirane osebnosti nižjo stopnjo možganske vzburjenosti in zato potrebujejo več stimulacije iz okolja. Obratno velja za introvertirane, ki v okolju iščejo pomiritev. Poglejmo, kako se to odraža v realnem življenju.

Ekstravertirana oseba večino časa išče stik z drugimi ljudmi, pa naj bo to na delovnem mestu, v družinskem okolju ali med prijatelji. Druženje ji predstavlja užitek, zato nenehno teži k zadovoljitvi potrebe po socialnih stikih. Na drugi strani imamo introvertirane osebe, ki namesto glasne zabave, pogosteje raje izberejo branje knjige v tihem okolju. Njihovo vedenje je, v primerjavi z impulzivnimi ekstravertirani, previdnejše. So tudi bolj razmišljujoči in vase usmerjeni, morda na prvi pogled celo zaprti in neodzivni. Če lahko rečemo, da so ekstravertirani usmerjeni navzven, v zunanji svet, so introvertirani osredotočeni predvsem na lastno, notranje doživljanje in dojemanje sveta.

Morda bo koga presenetilo dejstvo, da je kar nekaj znanih in uspešnih ljudi pravzaprav ocenjenih kot introvertirane osebnosti. B. Obama, A. Hepburn, M. Zuckerberg, R. Parks, A. Einstein in mnogi drugi dokazujejo, da introvertiranost ni ovira pri doseganju življenjskih ciljev, če se le zavedamo svojih prednosti.

Introvertirane osebe morda res nimajo najboljših komunikacijski spretnosti, vendar jih ravno to dela toliko boljše poslušalce. Ker ne čutijo potrebe po stalnem izražanju samega sebe, lažje prisluhnejo drugim, to pa je v današnjem svetu prava redkost. Ta lastnost je verjetno tudi odgovor na vprašanje, zakaj so introvertirani, kljub pomanjkanju komunikacijskih sposobnosti, zaprtosti vase in navidezni ne-sodelovalnosti, boljši voditelji.

Uživanje v samoti in miru pa ne pomeni, da živijo v popolni izolaciji od ljudi. Introvertirane osebe so pogosto celo boljši prijatelji, saj navezujejo stike bolj premišljeno, ne pa zgolj zaradi zadovoljitve potrebe po socialni interakciji.

Njihova razmišljujoča narava jim omogoča, da odgovorno in vestno opravijo svoje delo, zato veljajo za zanesljivejše. Glede na raziskave, v izobraževanju dosegajo boljše rezultate, kar glede na zgoraj opisano, ni presenetljivo.

Čas preživet v samoti je lahko zelo kakovosten. Le kako bi Albert Einstein prišel do velikih ugotovitev, če bi ves čas preživel zunaj, obkrožen z ljudmi. Ker je bil introvertiran, je večino časa raje posvetil razmišljanju v samoti, kar se je izkazalo za izredno produktivno, ne le zanj ampak za celotno človeštvo. Za velike dosežke je potreben trud, osredotočenost in miselna koncentracija, ki jo lahko doseže le vsak posameznik zase, v svojem notranjem svetu. Celo psihologi, ki proučujejo ustvarjalnost, trdijo, da je samota nujna za uspešno izpeljan proces.

Svet potrebuje tako ekstravertirane, kot tudi introvertirane osebnosti. Tako kot vsak posameznik potrebuje ljudi okoli sebe in potrebuje čas, ki ga preživi v miru in samoti. Introvertirani ljudje ne želijo biti izključeni iz družbe, kljub temu, da včasih dajejo tak občutek. Želijo si dodati svoj podpis v svetu, zato je prav, da dobijo svojo priložnost, takrat ko so pripravljeni, da stopijo pred množico.  Ekstravertiranim pa polagamo na srce, naj ne prezrejo velike notranje moči, ki jo v sebi nosijo tihi ljudje.

L. M.